Priden možic

POČITNICE

2005-07-11T15:01:00.000+02:00

Kdaj so počitnice? Do sedaj, vsako leto, po Lentu. Zgarani, prešvicani, zoprni smo pripeljali opremo v Kamnik, jo zmetali v garažo in se raztepli po Dalmaciji. Letos pa sem dva dni po Lentu spet v pisarni, klici iz Občine, vaška mafija se prebuja, program za Kamfest, program za DKK, aaaaaaaa!
Je bilo pa fajn na Lentu. Hotel, zajtrk, kartica okoli vratu, na kateri se je svetil napis KDPM, dobre predstave, skratka, odličen zaključek sezone.

V Kamniku pa sivo in dež. In danes mi je Kavarnar povedal, da se govori naokrog, kolko denarja vlečemo. Hecen občutek. Štekam, zakaj se nekateri odločijo in gredo za deset let v samostan na drugi konec sveta.

En tak hecen občutek imam, da bo tole leto zajebano. Vojna bo.

2005-07-03T10:34:00.000+02:00

Nejc od Silencie

KDO JE FRANZ?

2005-07-03T09:11:00.000+02:00

Včeraj je bilo pa tu mač. Kakor sem se veselil polne zasedenosti na Ani Desetnici, sem navsezadnje komaj uspel odigrat vse predstave. Pravzaprav sem moral Hiško smetiško kar izpustiti, da smo lahko dokončali Franza. Kdo je Franz? Nemiren škrat, radoveden kot miška? Ne! Franz je nadvse prijazen uslužbenec nepremičninskega podjetja, ki mu edine meje v življenju predstavlja neomejena svoboda zahodne civilizacije. No, Tamara, zdej veš, kam nas nese perut.

Cesta je zakon. Omejen zgolj z lastnimi sposobnostmi, predvsem domišljijo. In Franza smo naredili pošteno. Dobro, res smo zadnje vijake zategnili v petek, a predstava je bila narejena dosti prej. In z Damjanom in Gorazdom je bilo delo ena sama poezija. Profi staf!

Danes še zadnja predstava z Rozo, zaključek s podelitvijo nagrad (hmm, lansko leto je bilo glasovanje po smsjih in je zmagala skupina N'kul. Nikad čuo)

In so bili okoli lesene mize včeraj zvečer Francozi, zategnjeni v lastno lepoto, oni, ki določajo, kaj je na cesti prav in kaj ne. Butli. Mastodonti. In zaradi takih se cestne predstave zapirajo v nek samozadostni krog. Bulšit. Treba je it na ulco in nardit, kar ulica hoče od tebe. In pri tem lovit poglede ljudi, ki se jim prikradeš na pot med stanovanjem in trgovino. Prijet ga za roko in mu dat priložnost, da za nekaj minut skupaj s tabo postane nekdo.

In na koncu predstave Gorazd ugrabi otroka, ga prinese v posteljo, jaz ga pokrijem in imava novega Franza. Tako na generalki za DKK, ko so nas gledali okoliški otroci, kot na včerajšnjih dveh predstavah me je presenetil pogled otroka, ki ga Gorazd prinese v posteljo. Prestrašen, nepremičen pogled. Noro.

Zdaj pa pomahat Maji na letališče!

DESETNICA

2005-06-29T13:21:00.000+02:00

Dons se začenja. Že osmo leto po vrsti. Kaj vse smo že počeli na tem odbitem festivalu. Cel dan sestavljali konstrukcijo za predstavo Jezero in jo zvečer odigrali zadaj za Cankarjevim domom. Pa je bil dež in nismo niti odigral do konca. Pa leto kasneje obzidje na gradu prepredli z jeklenicami, da se nam je Vid Valič potem par ur pred predstavo skoraj ubil, ko je padel nekaj metrov. Zlom zapestja in eden najhujših trenutkov mojega življenja.
Letos je vse bolj umirjeno, a bolj kvalitetno. Franz čaka, da ga zbudimo v soboto. Ful mi manjka kondicije, a adrenalin bo opravil svoje.

Ljubim cesto!

DENAR

2005-06-27T16:36:00.000+02:00

Vceraj sem doživel en tak hud življenski šok. Ja, res. Dobim email od Lesiča, režiserja Štafete mladosti, s katerim smo delal Polža v solati, pa še cel kup stvari. In ta email je bil hudo življenski v smislu, da se na mene ne da zanest. Da sem sicer dober, a nezanesljiv sodelavec. No, pa to sploh ni tisti šok. V nadaljevanju emaila sem prebral, da imam ful sovražnikov in naj si ne nakopavam novih. In sem malo obsedel pred zaslonom, v istem hipu uzrl še Anin email, ki me opozarja, da še obstaja in kar naenkrat me en kup nicel in enk na zaslonu spravi v življensko krizo. In sem napisal Ani sms (še zmerej se ne morem navadit, da če se imata dva že tolko let tako destruktivno rada, kot se imava midva z Ano, da male pozornosti niso več tako potrebne. Ja, vem, vem, so) in odšel k Lesiču na špricer, da mi razloži. Sicer bi raje njemu poslal sms in šel na špricer k Ani, a je v Grčiji, tko da je obveljal prvotni načrt. In potem mi Lesič, pomirjen, ker sem mu končno prinesel neke knjige, po katerih bo morda snemal filmček o ukradenih otrocih (med 2. svetovno), dal špricer in mi razložil, da se po domžalskih(!!!!) šankih govori, kako se jaz celo življenje peham za denarjem in kako mislim samo na svojo rit in kako slabo vodimo DKK. No, torej smo prodrli do Domžal, centra slovenske kulture. Fajn!

Dons je že boljš. Vaja z Rozo od 10-13h, vaja za Grandi Strukture od 13h-15, vaja z Rokom od 17-18h, vaja Silencia od 19-22h

Dogaja, stari, dogaja!!!

JUTRO

2005-06-23T06:45:00.000+02:00

Ravnokar oddal ljubo mamo v Ljubljani na avtobus, poln partizanov, smer Nemčija. Grejo naci skine tepst. Upam, da vejo, kaj delajo. No, vmes bodo še mal stara taborišča pogledal.
In tako sem navsezgodaj v pisarni DKK, tipkam emaile in tole tukaj. Nekak sumljiv mir pred Desetnico. V Kamniku smo dobil vse, kar se je dalo. Verjetno bi dobili še Kamniško noč, če bi nas zanimala. Pa nas ne. No, vsaj mene ne. Mogoče pa zanima Roka in Ano S. Drugo leto. To bi bil hec.

Popoldne kostumska z Gorazdom. Počasi se redim nazaj, upam, da bo zadeva v mejah normale vsaj še drug teden, da ne bom v frikovskem flash gordonovskem pajacu zgledal kot michelinka. Pa s kostumografi je zmer mal jeba. Mam vcasih obcutek, da so vsi mal nedojebani.

Včeraj prišel Boštjan z Žigatom. Ta dva tud ne vesta za tri dni vnaprej, a sta skupej al ne. Sta prišla v Kamnik k Podkvi na romantično kosilo. Kar vidim Dušo, ko je tole prebrala.

Danes en kup sestankov, s samimi nedojebanci. Jebenti, a sm jest tud mal nedojeban?

2005-06-20T21:58:00.000+02:00

Goran in Mirko (Silencia)

BENETKE

2005-06-20T21:35:00.000+02:00

Ravnokar prihrulil s srebrnim zvezdoderom iz laških dezel, kjer sem Ano prodal v Grčijo. Hecno, vsakič, ko jo kam pospremim, odpeljem, jo že po nekaj trenutkih tako neznansko pogrešam. In tam gor na ladji je bila tako lepa in mlada. No, mal sva se zgubljala po Benetkah, jaz sem imel seveda prav, prekmalu sva šla iz avtoceste. Goran car. Ful mam srečo, ker so najpomembnejše ženske v mojem lajfu bolj ali manj hude svetovljanke in popotnice, drugače bi čisto zaspal v temle Kamničku, bes ga plentaj.

V Priden možicu vlada delovna euforija. In Rok in Ananas me pustita pri miru in kar naprej čutim en tak pogled od obeh: Ja, saj vemo, da delaš predstavo, kar delaj jo, sam da bo dobra, mora bit dobra. Časa pa drastično zmanjkuje. Čeprav je neprimerno bolje kot kadar koli do sedaj. Do premiere je še deset dni, mi pa imamo že skoraj vse rekvizite, vemo, kakšen bo konec, skratka, vlada zmerni optimizem.

Kakor je bilo včasih poletje dopustniško razpoloženo, je letos praktično osrednji del sezone. Ana Desetnica je v nizkem štartu, za njo čaka Lent, pa desetnica v Kamniku, pa nek glasbeni festival s Silencio, potem pa se mogočno prikotali Kamfest z mladinsko izmenjavo vred. Ampak septembra jo pa nekam pobrišem za, evo, dva tedna.

Julija pride Maja. Verjetno bo spet mrknila v Šiško, še preden se pa to zgodi, jo moram odvlečt na Lent na čokoladne banane.

SLAVOMIRJEV VRAG

2005-06-12T16:24:00.000+02:00

Zadnje dni me res jaha sam vrag. Pogled je moten, razgled se je skrčil na vsakodnevni preboj do nočnega sna. Kot da bi mimo vseh ljudi brzel mimo vsega, v želji, da bi dosegel cilj, ki je tako kruto jasen pred mano, a ne vem, ali je ostala le še njega slika ali res vidim v daljavi svoj mir.

Ogenj, ki ga razplamtevam pod seboj, ko služim vragu v sebi, hkrati dušim v lastnem prahu in dimu.

In letos ne grem jadrat. Vsako leto sem komaj čakal, da z Majo skočiva na vlag za Zagreb, se zagrebeva za dobre sedeže na vlaku za Split in tam nekje zaštopava Markota in Jano.

iztekajoča sezona se bo preprosto zlila v naslednjo. Morda pa je vseeno bolje, da gospodu Kuntnerju prepustimo skrb za kulturo v tej kurčevo majhni pritlehni provinci.

SREDNJI VEK

2005-06-09T14:08:00.000+02:00

Pripravljamo nastop za srednji vek ...
In ko se takole spomnim za dve leti nazaj, ko smo pripravljali Slavomirja. Predstava, kjer sem v tekst vključil svoje kompletne frustracije, kjer sem podrobno opisal, preko Slavomirjevega lika, svoje občutke do Aninega novega fanta, verjetno najbolj stresna izkušnja v mojem delu. In nas je potem v petek, ko predstava tudi slučajno še ni bila pripravljena, rešil Nadoblačnik z izdatnim deževjem, ki je trajalo natanko toliko, da je organizator vse skup odpovedal.

... zlije se Nadoblačnik, v trenutku na zemljo, za njim pa se razkrije zvezdnato nebo

Vseeno je bila predstava tudi čez teden dni bolj ali manj polomija, predvsem zaradi izdatnih seksualnih prizorov, ki so pretresli kamniško javnost.

To leto ni tako stresno, bolj gre za koordinacijo gospodov vitezov, ki pa znajo presenetiti s kako muhico ali dvema. Hecna sekta tile vitezi. Imajo neka svoja pravila, hodijo po turnirjih in se delajo, da človek še ni stopil na Luno.

Komaj čakam na tole srednjevekovanje letos ...

Aja, pa še pet dni do rezultatov razpisa za DKK. Zdaj se že javno govori, da poleg nas kandidira tudi predstavnik Vaške mafije, ki je poleg Gibanja za svobodni Tuhinj ena najbolj naprednih kamniških združb. Njihova uradna himna je istoimenska pesem Slona in Sadeža (ne vem, kako je a avtorskimi, ampak kolikor poznam Jureta, bo štala), druži pa jih veselje do avtomobilov na lizing.

Včasih te njihov predstavnik pokliče po telefonu in ti predstavi svoj besedni zaklad ali pa te njihova uradna deška skupina ozmerja z ovco. Občutek je nepozaben.

SPET DOMA

2005-06-07T20:07:00.000+02:00

Ljubek naslov ljubke oddaje, kjer se jako dobro znajde naša pevčica Nina. Mi s Silencio pa medtem ko nje ni na vajah, delamo eno odfukano muziciranje gor na Ilovi gori, pod zvezdami. Žaganje, pa arpeggeratorji, pa žaganje, pa žaganje, pa žganje ...

V bistvu sem hotel začet z mislijo, da smo nazaj iz Bratislave. Je bilo fajn, dva kombija nas je šlo. In se je spet odprla ena nova luknja v ogromni mozaični luči iz barvnega stekla.

In doma nas je pričakalo kup novic in celo nedeljo sva z Rokom pisala razpis za Dom kulture. Ja, spet za eno leto. In v ponedeljek zjutraj drvenje 180 po avtocesti, da smo pet minut pred deseto lahko v kuverto zapakirali še zadnji dokaz, kako smo mi fajn in zdaj upamo, da bomo v tejle pisarnici vsaj še eno leto.

Ma brez veze tole nakladanje. V bistvu hočem povedat, da mi je mal težko, da se počasi redim proti nekdanjim 107 kilam, da sem pod stresom vsak dan in da me vsakdanje delovne zmage držijo strumno pokonci. A za doseganje le teh kurim cele flaše mane (tisti, ki igrate frpjke, boste že vedeli, kaj je to), izdatno se nalivam s cedevito, pomešano s sladostrastjem in se prav vsako jebeno sekundo prepričujem, da delam dobro in da sem fajn.

SMISEL ŽIVLJENJA

2005-05-25T13:24:00.000+02:00

Včeraj ob koncu vaje za Dobro jutro, gospod Franz, sva z Gorazdom odkrila smisel življenja. Žal je Damjan odšel ravno minutko pred tem, pa je enako kot midva zaslužen za to neverjetno odkritje, ki verjetno pomeni konec človeške civilizacije. Natančno bom o tem odkritju pisal, ko pridem iz euforije.

2005-05-25T13:23:00.000+02:00

Dobro jutro, gospod Franz

ROJSTNI DAN

2005-05-25T13:08:00.000+02:00

Danes ga ima Tito, včeraj moj stari ata, pogumni partizan Nace, dva dni nazaj pa jest, Goran, s partizanskim imenom Slavomir, ki v temle ljubkem Kamniku vztrajno poskakujem, da bi dosegel nebeške širjave. Pa si ne pustim reči, da je namesto kupa malih skokcev za pot v nebeška poslanstva bolje en res velik skok. Bomo videli, kaj bo v temle destletju.
Drugače pa najbolj delovni rojstni dan do sedaj. Lansko leto sem bil vsaj v nekem italijanskem obmorskem mestu in sem patetično gledal v hrumeče valove in si dajal veliko pomembnost in čutil simboliko ob tridesetem letu. Pa čez par dni smo imel mal dekadenten žur pri meni v Kamniku. Letos pa nekako nič. En res krasen in dolg email in sms od Maje iz SPBja, pa tortice od Ane, pa čokolada od Roka ...

Avto dela, ne rabi veliko goriva, ženskam je všeč, fantje so mi mal fouš, se pravi - to je to.
Včeraj govoril na okrogli mizi o kamniškem turizmu. Pa so mi potem rekli, da sem bil ciničen. Jebenti, res mi zadnje čase ob vsaki javni besedi izza besed mezi nek trapast hecen gnev, pomešan s paranojo in neštetimi teorijami zarote. Če se stvar vedno hujša, bom moral it za nekaj časa v tuje kraje, da pri tujim modrecih spet najdem potrebno distanco.

SPET BED'Z

2005-05-19T16:38:00.000+02:00

Druga vaja za Post'le. V polnem številu. Uničili smo prvo posteljo in dva koleščka. Mamo še dve postelji in dvanajst koleščkov. Jutri spet vaja. Ne da se mi nič drugega delat kot vadit.
Ana šla na morje. V Grčijo za tri tedne. In je tukajle spet tako staro kdpmjevsko ozračje. Vadimo, s posteljami na koleščkih norimo okoli stavbe, kofetkamo, damo listek na vrata in gremo za eno uro v kafič. Duša je polna elana in se pogovarja in dela za Bratislavo, skratka pomlad je tukaj in mamo se fajn.

OCTAVIA

2005-05-17T20:30:00.000+02:00

Pa ga mam, parkiranega na dvorišču pred DKK. Velik srebrn karavan. Jest, ki sem pri osemnajstih vozil stoenko in pri 23 še vedno stoenko in nato nekje pri 26 končno lado samaro in pri 29 tipota imam pri skoraj 31 škodo octavio. Uau. Sicer sem takoj, ko sem zavozil pred dkk z zagonetnim pogledom premeril eden od, kako naj jim rečem, no, eden tistih, ki se "spoznajo na avtomobile". Štekate? Ki je sedel nekje v peti vrsti, ko smo iz DKK metali Dobre mrhe in na vsa usta zagovarjal poslovno spretnost in bistroumnost šefa in njegove matere. Živi tukajle, v sosednjem bloku. Ne ve pa, da sem dal skoraj petdeset jurjev več, da imam v avtu alarm. Morda bi si omislil na zadnjem sedežu še enga permanentnega čefurja (mislim na stanje duha) s kijem. No, upam da mi ga ne odpeljejo kdaj iz garaže, kot se v Kamniku pogosto zgodi. No, na srečo si večino teh tatvin ljudje naročijo sami. Če tole kdo od dotičnih bere, pliz, pliz, ne mi ga ukrast. Ful garam, moj osebni lajf je razvalina, pliz, ne mi ukrast še čist novga starga avta.

BED'Z

2005-05-16T16:48:00.000+02:00

Prvi dan vaj za Post'le. Gorazd in Damjan sta fajn, jest sm zadnje čase mal brezvezen, a ju bom že nekako dohajal. Postla na koleščkih, pa kopica stvari, ki se dogodijo Malemu človeku, Francu Jamniku, skozi delovni dan. Kako naj delam v življenju še kako pametno stvar, če pa stalno zvoni telefon in bi se rad nekdo menil o nekih podrobnostih za neko prireditev. Aha, Gorči, tvoj poklic je lepo napisan v knjižici - fakin' organizator. Jest bi se pa tko rad zaprl nekam stran od telefonov in DKK in delal muzko in tole predstavo, ki bo po mojem cel žur.
Čez eno uro sestanek s kamniško mladino za Kamfest. Cel kup pametovanja in nekega taktiziranja in kdo je boljši in kdo je lepši. In poln gneva bom zapustil sestanek in si razbijal glavo, zakaj hudiča ne skrbim zgolj za svojo rit! Ne, sej v resnici nisem tko fajn. V tem trenutku sem en kup gneva in toženja. Pa bo že boljš, ane?

POKLICNA PUBLIKA

2005-05-13T21:49:00.000+02:00

Počasi sedim v zadnji vrsti
Pred mano sem ter tja še kdo, ali pa le njega del
Nekoga roka mirno čepi v zraku, drugje prsti in nos se združijo za hip
Nekje drugje celo srce bije prav počasi in na trenutke vztrepeta
(Eden od staršev ali pa še svež ljubimec)
Večinoma pa nikogar
Še dobro, da sem dobil prostor.
Nekaj minut za mano je bila dvorana nabita do zadnjega kotička.

AVTO

2005-05-13T21:41:00.000+02:00

No, pa sem se enkrat tudi jaz znašel v trgovini z avtomobili. In zraven je bil Dedek Mraz v podobi mame z jako težko bančno kartico. In vsi okoli naju in ponujali kavo pa piškote, pa zastonj avtoradije, če vzamem čist ta novga. Ja valjda novga. Hec. No, vseeno sem postal ponosni lastnik skoraj nove Octavie. Velik car. Ogromen. Bo za vse sinte naenkrat za peljat. In potem sem pripeljal mamo in sebe domov, še s dobrim starim Tipotom, in zapadel v hecno depresijo. Ja, pri tridesetih mi mati kupi hud avto. No, pravzaprav mi ga kupi pol, ostalo pa je brezobrestno posojilo. Sej se gotovo en kup ljudi vozi naokrog z neplačanimi avtomobili. Poznamo celo take, ki si jih dajo ukrast. Reveži. Pol so pa brez. Od srede naprej me bodo someščani bolj spoštovali, ker bom imel dober avto in bejbe se bodo metale skozi šibadah. Kako je ta svet lep!

DEMONSTRACIJE

2005-05-10T22:54:00.000+02:00

Danes sem se za trenutek počutil kot ekstremistični levičar, ko smo se popoldne na Metelkovi zbrali na sestanku pod Borutovim vodstvom (ja, Borut od Ane Monro, ki ga posnemam pri odrezanih mikicah) In spet mi je postalo jasno, tako kot davna leta nazaj, še na študentskih volitvah, da ima levica ogromen problem, ko je treba kako zadevo zares nardit. Ideje so super, vsi kr neki bi, amppak že pri Priden možicu se pokaže, da se največ naredi takrat, ko sledimo Rokovemu desničarskemu vodenju. In tukaj jih je bilo kar nekaj, recimo Tone, od Maje iz SPBja brat, ki majo fajn ideje, ampak se izgubljajo v kompliciranju in tako že v osnovi njihove ideje izgledajo neizvedljive. Škoda.

Pisala mi je Maja in razmišljam, da bi šel na spomladansko kavo v SPB. Verjetno ne bo šlo, priprave za Bratislavo so v polnem teku in denarja ni. Kar zaslužim, puščam v Priden možicu, da lahko izvedemo projekte. Dokler nimam otrok ...

Z Rokom dobila postelje za predstavo Postle/Bed'z. Sva jih šla iskat v Dom starejših občanov. Spuki ustanova. Vredna posebnega naslova.

... in ko sva z Rozo prevozila češko-avstrijsko mejo, in za sabo pustila kvazi Las Vegas z igralnicami in kupleraji in stojnice z vrtnimi palčki in umetnimi kravami v naravni velikosti, mi je glava postajala vedno težja in težja, tako težka, da je lobanja pod težo popustila in so se moji prsti, s katerimi sem jo do takrat podpiral, sloneč s komolcem na naslonjalu, znašli v drobovju moje glave. Trapast občutek, sploh, ker je bilo zunaj sonce in stojnic s palčki je bilo res veliko in Roza vozi tako kot Tomaž - kar naprej dodaja in odvzema plin. In asfalt se je prašil kot makedam, jaz pa sem še vedno imel tri prste v glavi in poskušal najti kaj otipljivega ...

SLINARJI IN MLADE RITKE

2005-05-09T11:39:00.000+02:00

Nazaj v Kamniku. In poglej, poglej. Spet se Dobre mrhe zanimajo za prostore v Mali dvorani. Al se temu zdej reče Akademija lepih umetnosti. Z glavnim pedagogom g. Pšemekom, oz. Mercatorijem. Jernej in njegova pravica. Cankar. In Botru se že spet svetlikajo cekinčki pred očmi. A kaj, ko ga njegovi kolegi vedno nategnejo, on bi pa tržil in tržil in tržil, vse. Tud mladinski center bi se po njegovo lahko tržil. Ja, valjda. Mlade prostovoljke bodo popoldne vodile ustvarjalne delavnice, ponoči pa v istih prostorih služile za elektriko in lastne honorarje. Skratka, veselo bo. No, mrhe, pa naj se zdaj imenujejo tako ali drugače, so nam še krepko dolžne cekinčke. In dokler ne zažvenketajo z njimi, ne bo plesa.
Upam samo, da me enkrat ne zacementirajo v betonski blok in vržejo v Bistrico. Trapasti kot so, menda res ne vedo, da ni globlja od pol metra.
Ples bo, ples. In gospodje s klobuki bodo spet z jeziki do tal puscali slino za sabo ob pogledu na sladko migljajoce mlade riti. Ples, pol pa kres.

SE MAL PRAGE

2005-05-07T12:43:00.000+02:00

Mi gre ze pocas na zivce pisat brez sumnikov. V hotelu sem hotel zamenjat 50 evrov, pa me je pani slabo razumel in mi je zamenjal kar stotaka. In tako sem zdajle poln kron, tik pred zadnjo predstavo sredi Prage, ampak res na sredini. Vaclavske namjesti. Nisem prav napisal, ampak tist, ki pozna Prago, bo ze vedel. Vceraj sem si pred spanjem kupil hotel kupit en trivialen dvd, pa mi je, ko se nisem mogel odlocit med Rambom 3 in Zbogom, Emanuela, pod prste priletel dvd s posneto in profi zmontirano predstava Soncnega cirkusa.
In potem sem se zaklenil v sobo, zagrnil zavese, ugasnil luc in dve uri nepremicno sedel pred noutbukom.
Lansko leto me je Ana presenetla, me za rojstni dan ugrabila in z najetim kombijem odpeljala na Dunaj, na predstavo tega cirkusa. Kljub zastojem, zivcnosti in vecinoma brezveznim sopotnikom sva dozivela ta najvecji novi cirkus v njegovi celotni megalomanskosti. Nujno videt, al pa si pridte sposodit moj dvd.
In potem sem zjutraj, po tem, ko sem bizarno sanjal, da so R.E.M povabili na svojo turnejo kot tehnika, sumljivo pogledoval proti Rozi in se spraseval, a ga ze zdajle povabim, da bo nastopal v nasem mega ulicnem spektaklu, ali naj pocakam se nekaj let. No, sem dal v usta banano in bil tiho. Ne morem si privoscit se enega prehitro organiziranega projekta, kakrsen je bil gradnja rakete leta 1980, ko sem sosolcem v prvem razredu ze razdelil povabila k projektu osvajanja nebeskih sirjav, potem pa iz tehnicnih razlogov projekt ni bil realiziran. Moja mama namrec ni upravicila mojega zaupanja, ko sem ji rekel, naj rece direktorju tovarne Titan, ob kateri stoji nasa hisa, da nam odstopi nekaj ogromnih cevi, ki so lezale na tovarniskem dvoriscu in sem jih imel tocno popisane v s svojem zvezcicu.
Ji bom pa danes kupil skodelico za kavo z napisom Coffe in Prague. Mami namrec. Je ful vesela, ce ji kaj prinesem.

V PRAGI

2005-05-06T13:57:00.000+02:00

Koncno internet v Pragi. Saj ne, da ni kaficev s tovrstno ponudbo, le od torka naprej smo vsi skupaj stalno v neki frki. In potem ni nobena draga oprema, ki jo clovek ocitno brez veze vlaci s sabo, ne pomaga. Ker bi zvecer najraje vse spakiral in se odpeljal k Maji v St. Petersburg na kavo ali pa kar domov. Ja, v bistvu sem zapeckar po poklicu, za hobi pa rad kdaj pogledam v svet. Le v obmejno Italijo ne. Ja na Sicilijo. Tam sva z Ano sla z najetim skuterjem na Etno. Na kavo v staro Gorico se mi pa nekako ne gre.

Zdajle, cez dve uri, bomo spet igrali sredi Prage. Sredi turistov, ki nas fotkajo. Se m se dopoldne pocutil kot kaka trapast Indijanec sredi New Yorka, ko so me turisti objemali in si delali zastonj fotke tipa Jaz in volk z zlatimi rogovi sredi Prage. Ali pa Jaz, ki drzim volka za zlate rogove in mu jih izpulim. Pejte slikat Vltavo, pizda!

Takole vlazno vreme, ko malo prsi in vlazi kostum, ki bo posledicno smrdel kot star pes, te naredi zoprnega. In pol je Roza zivcen in priganja. Jeba cela.

Te predstavitve Slovenije so ocitno vse bolj ali manj podobne. Vecino denarja se zapravi za bedarije, ostanek pa poberejo organizatorji. Ki potem se potem seveda tezko locijo od sleherne krone, guldna, dolarja, funta, franka in puscajo ustvarjalce tam, kjer jim je najbolj domace - v pomanjkanju. In potem se stvari, o, kako domace, delajo povrsno in napol in predvsem brez volje, a z obilico skepse in ironije.

Je pa nekaj hudih odbitkov tukajle gor. Pa s tem ne mislim mafijozotov od Beletrine. Bolj me je fascinirala Svetlana, za katero so se posebej napisali, da je zavrnila Preserna. Je vceraj javno izjavila, da junakinja njene pravljice, ki zivi v cvetu, pac ne bo nosila oblekic, niti, pazi to, cvetnega lista na picki, ampak bo pac naga.

Kaj lahko da slovenska literatura Cehom, se sprasujejo vsi po vrsti in gubajo pametna cela in se praskajo po obritih ali nagih bucah? Seveda je najboljso spet prijavil stari dobri Roza: da jim obcutek, da niso majhni

PRAGA IN KRF

2005-05-02T18:05:00.000+02:00

Pred mano je teden dni v Pragi z Rozo. Cestna predstava, kjer sem v babico preoblečen volk na invalidskem vozičku, pod ritjo pa imam subvufer z ojačevalcem na baterije. Perverzno. In na koncu se spremenim v zlatega kozla. Tak kozel, sam mal manj zlat, se počutim vsakič, ko se vidim v reklami za Krf. Sej me tipčki pravzaprav niso nategnil dal so tolk keša, kot smo se zmenil, sam da smo se zmenil slabo. Pa da bi vsaj na Krfu snemal, se je pa vse skupaj zgodil v kleti privat hiše v Guncljah. K tretjerazredni pornič. Zdej pa v Prago!

2005-04-28T13:05:00.000+02:00

Silencia v KUDu

POLITIČNA KAMNIŠKA KOTLOVNICA 1

2005-04-28T09:37:00.000+02:00

Kako je včasih življenje podobno filmu! Kakšna situacija, recimo. Ko se je eden od lokalnih kamniških bogatunčkov 28. avgusta mal preveč napil in je iz čistega besa odtipkal mojo številko in začel pogovor s ..."ti pizdek mali ..." in nadaljeval v podobnem slogu, sem bil res iz sebe. Človečku sem namreč stal na poti že kar lep čas in sem bil preširok, da bi me obšel in predvsem popolnoma nezainteresiran za kakršen koli ples po njegovi muziki v Domu kulture Kamnik. In smo šli takoj naslednji dan na občino, ki nam je fantiča tudi pripeljala v hišo po nekakšni strankarski liniji.
Sprejel nas je možakar resnega videza, starejši, z jako visoko funkcijo. Bili smo res iz sebe, no, prestrašeni. On je sedel, kimal, se strinjal, se zavzel za nas, da bo urgiral, da je fantič tako ali tako na opazovanju (star KGBjevski izraz verjetno), skratka, iz pisarne smo odšli pomirjeni, z občutkom, da zdaj pa nad nami bedi uradna oseba, ki bo poskrbela, da se nam ne skrivijo lasje. Nam bo posodil mal želeja v ta namen, ki ga v njegovi širši družini ne primankuje, smo kasneje ugotovili. Fantek me je namreč pol ure po obisku pri Botru poklical in nekako pričakoval, da bom sprejel njegovo klišejsko opravičilo. Ah, to je bilo zagotovo naključje!

ST. PETERSBURG IN MAJA

2005-04-25T10:44:00.000+02:00

V SPBju živi moja prijateljica Maja, s katero sva se spoznala v taveliki predavalnici Filofaksa ob vpisu davnega leta 1995. Skupaj sva gor držala Priden možic, tudi takrat, ko je bilo najbolj bed, pa tudi takrat, ko smo vsi skupaj pregorevali od projektov. Recimo leta 2000, ko smo hkrati snemali Polža v solati na RTVS, pa gradili ladjo na mojem dvorišču v Kamniku in se potem z njo kot gusarji vozili po Ljubljanici in Dravi, pa pripravljali ulični špektakel Heretik zadaj za MGLjem na Čopovi. In potem je bilo bejbi leta 2002 vsega dost in je spakirala kufre in se ustavila sele v Rusiji. Na Akademiji za igro. In zdaj je že skoraj končala in jest jo obiskujem vsaj enkrat na leto tam gor in je vedno fajn. Luštna.
Poleti sva jadrala in sem skočil z jadrnice, ko je ona vozila. Hec. No, mal manj je bil hec, ko je rabla ful časa, da je priplula nazaj do mene, mene bi pa skoraj morski pes požrl. Če bi bil kakšen blizu.

2005-04-21T17:09:00.000+02:00

Maja

KAVARNA VERONIKA

2005-04-20T13:34:00.000+02:00

Pripeljal se je Jovo z novim (starim) kombijem. Jovo je bobnar. Tak hud bobnar. Špilal pri 2227, zdej se pa po malem prostituira s Slonom in Sadežem. Pa pri Silenciji dela ton. In sva se, en bolj trapasto oblečen kot drug, pojavila v kamniški mestni kavarni. In so kamniške babnice zavihale nosove, ampak se nisva dala in sva mirno spila kavo in se pogovarjala o avtomobilih in bobnih in ta novem glasbenem softveru in o Jovotovem novem (starem) kombiju.
Kavarna Veronika ima mal ubrisanega lastnika, ki se ne mara z županom in zgleda kot črnogorska mafija. Jest se skregam z njim približno trikrat na leto, drugače pa sva si všeč. In zaradi kavarne obstaja marsikaj. Npr. Priden možic. Pa Kamfest. Vsega boga se zmenimo v tem kičastem prostoru, ki ga krasi tudi nekaj lastnikovih portretov. In slika, ko se rokuje z Drnovškom. Pa z Ropom (ko je bil še predsednik vlade)
Rad imam kavarno, čeprav ti dodobra izprazni žepe.

DALEČ JE BRATISLAVA

2005-04-20T13:26:00.000+02:00

Dopoldne, ko nas je iz odprtega neba močil Nadoblačnik, smo preživeli sklonjenih glav, tuhtajoč, kako dobiti še denarja za gostovanje v Bratislavi. In je na koncu Ana S., najpogumnejša od nas, poklicala na slovensko veleposlaništvo. In se pogovarjala dolgo časa. In zvedela, da nimajo denarja, lahko pa dajo sendviče in sok (priznam, sendviče sem dodal v dobro zgodbe) Ampak se ne damo. Bomo prosil še župana. V petek.

BRATISLAVA

2005-04-16T17:49:00.000+02:00

Z Ano D. sva cez vikend v Bratislavi, pravzaprav v alter klubu Burundi, kamor gremo gostovat v zacetku junija. Sivi socrealizem, zmesan s penetrirajocim Zahodom. Problemi pa isti kot v Kamniku, ne vedo, al bodo se upravljali prostor od septembra naprej al ne. Veliko zanimivega za MC Kotlovnica, ki se pocasi prebija skozi poporodne krce.

KAMNIŠKA KULTURA

2005-04-15T10:07:00.000+02:00

Smo se našli na jutranji kavi z glavo od Pike in gledali v prihodnost kamniških kulturnih prireditev. Položaj kamniške kulture 15. aprila 2005 ob 8.00 zjutraj? Katastrofalno neorganizirana jara kača, z množico kr neki prireditev, pa še te se prekrivajo, če se le da. Lokalni kulturni program? Ja, je bil en sestanek v velikimi besedami in pametnimi pogledi in hvaljenjem drug drugega, a Kamnik je še vedno brez kulturne politike. In ko se človek pogovarja z Občino, ima občutek neznosne nemoči, kot bi govoril svinčeni steni, ki bi te fascinirala s svojo sivino in težo, težo, težo.
A zunaj je sonce in ko sva z Ano S. stopila iz Kavarne, je bilo že bolj optimistično.

GORAN PRED KONCERTOM

2005-04-14T22:40:00.000+02:00

Goran in Silencia. Z njimi igram od januarja in mi je dbest. Ni nam sicer še čisto jasno, kaj hočmo špilat, ampak kar zaigramo, se sliši fajn in predvsem naglas.

SPRAJT

2005-04-14T22:02:00.000+02:00

Tole sva jaz pa Damjan. Jest sm tisti ta lepši, Damjan je pa skravžlan. Zdej se mu je zmešal in pravi, da bo na oder postavil Gozdarsko hišo FakenFrau. Bomo pa skupej z Žilavcem (en hecn Prekmurc) zdej nardil novo predstavo in z njo pretresli Evropo. Če je Narobovci ne rezervirajo zgolj zase.

MESTO DUHOV - VSTAJENJE 2005

2005-04-14T21:53:00.000+02:00

Tudi letos se gremo mednarodno mladinsko izmenjavo. Sicer večina v Kamniku nima pojma, kaj je to, ampak smo vseeno face. Letos je namesto frfraste Alenke šefica odločna Ana S., ki bo zagotovo nočna mora vsem udeležencem, ko se bodo spustil iz verige ...

KUROLIN

2005-04-14T21:36:00.000+02:00

Kurolin, zaenkrat prijazna zivalca, ki večinoma prebiva v Tuhinjski dolini in je zaščitni znak GIBANJA ZA SVOBODNI TUHINJ, separatistične teroristične organizacije, ki pri svojem boju ne izbira sredstev

DOM KULTURE KAMNIK

2005-04-14T21:14:00.000+02:00

Že od kar vem zase, je tale razpadajoča, petdeset let stara zgradba, gnezdo idej in naše motivacije. Pred tremi leti so nam jo nekega dopoldneva v eni od pisarn na Občini ponudili v upravljanje, mi smo jo pa vzeli. In jo še zmeraj upravljamo. Kot bi krmaril tanker po Bistrici. Razpeti med neodločnost in politiko Občine na eni strani in med nikoli zadovoljnimi občani na drugi strani nam po treh letih pokajo tetive. Kljub kupu prireditev, vsako leto boljši tehniki, ki jo vlečemo iz petnih žil se zaradi neodločnosti "ta velikih" Dom kulture komajda še premika. Ni ventilacije, obnova je bila površna, obiskovalci se pred in po predstavi nimajo kam usest na kavo, po kleti se sprehajajo podgane in februarja so nam pokradli kup tehnične opreme.
Pa nas žene nekakšna trma naprej v negotovo prihodnost.

PISARNA

2005-04-14T20:44:00.000+02:00

V pisarni, kjer sedim, se vsako jutro zberemo trije ljudje. Rok, ki je, kakor pravijo, direktor, čeprav ima zanič avto, pa jaz, ki delam program in znam s tehniko in imam še bolj zanič avto in Ana S., ki avta sploh nima, ima pa diplomo. Je imela jugota, pa ga je prodala.
Poleg nas treh pride vsak dan v pisarno na obisk ali težit še kup ljudi, ki pa vedno kaj hočejo od nas in jih zato kar se da hitro odženemo.
Najbolj brezvezni so ljudje z Občine, ki radi grozijo s šeškanjem in drugimi sankcijami. Pa ful so pametni in vse vejo. Zaradi njih vsak mesec dobimo denar. Potem je veselo in se vsi smejimo. Včasih denarja ni. Takrat je žalostno.
Lepo je, kadar pride kamniška mladina. Enemu pravimo Jug in je ful smešen, eden je Košir in je živčen, pa Andraž, ful simpatičen in bolj širok od mene, pa Jan s punco Tanjo, ki ful lepo poje, pa trebušne plesalke, včasih električarji in plinovodarji in toplovodarji in ključavničarji, pa kup enih umetnikov in kvazi kunstlerjev, sem ter tja kak novinar ali pa župan, ki je bil včasih tudi novinar. Skratka, v pisarni je en sam cirkus.