POČITNICE

Kdaj so počitnice? Do sedaj, vsako leto, po Lentu. Zgarani, prešvicani, zoprni smo pripeljali opremo v Kamnik, jo zmetali v garažo in se raztepli po Dalmaciji. Letos pa sem dva dni po Lentu spet v pisarni, klici iz Občine, vaška mafija se prebuja, program za Kamfest, program za DKK, aaaaaaaa!
Je bilo pa fajn na Lentu. Hotel, zajtrk, kartica okoli vratu, na kateri se je svetil napis KDPM, dobre predstave, skratka, odličen zaključek sezone.

V Kamniku pa sivo in dež. In danes mi je Kavarnar povedal, da se govori naokrog, kolko denarja vlečemo. Hecen občutek. Štekam, zakaj se nekateri odločijo in gredo za deset let v samostan na drugi konec sveta.

En tak hecen občutek imam, da bo tole leto zajebano. Vojna bo.

Nejc od Silencie 

KDO JE FRANZ?

Včeraj je bilo pa tu mač. Kakor sem se veselil polne zasedenosti na Ani Desetnici, sem navsezadnje komaj uspel odigrat vse predstave. Pravzaprav sem moral Hiško smetiško kar izpustiti, da smo lahko dokončali Franza. Kdo je Franz? Nemiren škrat, radoveden kot miška? Ne! Franz je nadvse prijazen uslužbenec nepremičninskega podjetja, ki mu edine meje v življenju predstavlja neomejena svoboda zahodne civilizacije. No, Tamara, zdej veš, kam nas nese perut.

Cesta je zakon. Omejen zgolj z lastnimi sposobnostmi, predvsem domišljijo. In Franza smo naredili pošteno. Dobro, res smo zadnje vijake zategnili v petek, a predstava je bila narejena dosti prej. In z Damjanom in Gorazdom je bilo delo ena sama poezija. Profi staf!

Danes še zadnja predstava z Rozo, zaključek s podelitvijo nagrad (hmm, lansko leto je bilo glasovanje po smsjih in je zmagala skupina N'kul. Nikad čuo)

In so bili okoli lesene mize včeraj zvečer Francozi, zategnjeni v lastno lepoto, oni, ki določajo, kaj je na cesti prav in kaj ne. Butli. Mastodonti. In zaradi takih se cestne predstave zapirajo v nek samozadostni krog. Bulšit. Treba je it na ulco in nardit, kar ulica hoče od tebe. In pri tem lovit poglede ljudi, ki se jim prikradeš na pot med stanovanjem in trgovino. Prijet ga za roko in mu dat priložnost, da za nekaj minut skupaj s tabo postane nekdo.

In na koncu predstave Gorazd ugrabi otroka, ga prinese v posteljo, jaz ga pokrijem in imava novega Franza. Tako na generalki za DKK, ko so nas gledali okoliški otroci, kot na včerajšnjih dveh predstavah me je presenetil pogled otroka, ki ga Gorazd prinese v posteljo. Prestrašen, nepremičen pogled. Noro.

Zdaj pa pomahat Maji na letališče!

DESETNICA

Dons se začenja. Že osmo leto po vrsti. Kaj vse smo že počeli na tem odbitem festivalu. Cel dan sestavljali konstrukcijo za predstavo Jezero in jo zvečer odigrali zadaj za Cankarjevim domom. Pa je bil dež in nismo niti odigral do konca. Pa leto kasneje obzidje na gradu prepredli z jeklenicami, da se nam je Vid Valič potem par ur pred predstavo skoraj ubil, ko je padel nekaj metrov. Zlom zapestja in eden najhujših trenutkov mojega življenja.
Letos je vse bolj umirjeno, a bolj kvalitetno. Franz čaka, da ga zbudimo v soboto. Ful mi manjka kondicije, a adrenalin bo opravil svoje.

Ljubim cesto!

DENAR

Vceraj sem doživel en tak hud življenski šok. Ja, res. Dobim email od Lesiča, režiserja Štafete mladosti, s katerim smo delal Polža v solati, pa še cel kup stvari. In ta email je bil hudo življenski v smislu, da se na mene ne da zanest. Da sem sicer dober, a nezanesljiv sodelavec. No, pa to sploh ni tisti šok. V nadaljevanju emaila sem prebral, da imam ful sovražnikov in naj si ne nakopavam novih. In sem malo obsedel pred zaslonom, v istem hipu uzrl še Anin email, ki me opozarja, da še obstaja in kar naenkrat me en kup nicel in enk na zaslonu spravi v življensko krizo. In sem napisal Ani sms (še zmerej se ne morem navadit, da če se imata dva že tolko let tako destruktivno rada, kot se imava midva z Ano, da male pozornosti niso več tako potrebne. Ja, vem, vem, so) in odšel k Lesiču na špricer, da mi razloži. Sicer bi raje njemu poslal sms in šel na špricer k Ani, a je v Grčiji, tko da je obveljal prvotni načrt. In potem mi Lesič, pomirjen, ker sem mu končno prinesel neke knjige, po katerih bo morda snemal filmček o ukradenih otrocih (med 2. svetovno), dal špricer in mi razložil, da se po domžalskih(!!!!) šankih govori, kako se jaz celo življenje peham za denarjem in kako mislim samo na svojo rit in kako slabo vodimo DKK. No, torej smo prodrli do Domžal, centra slovenske kulture. Fajn!

Dons je že boljš. Vaja z Rozo od 10-13h, vaja za Grandi Strukture od 13h-15, vaja z Rokom od 17-18h, vaja Silencia od 19-22h

Dogaja, stari, dogaja!!!

JUTRO

Ravnokar oddal ljubo mamo v Ljubljani na avtobus, poln partizanov, smer Nemčija. Grejo naci skine tepst. Upam, da vejo, kaj delajo. No, vmes bodo še mal stara taborišča pogledal.
In tako sem navsezgodaj v pisarni DKK, tipkam emaile in tole tukaj. Nekak sumljiv mir pred Desetnico. V Kamniku smo dobil vse, kar se je dalo. Verjetno bi dobili še Kamniško noč, če bi nas zanimala. Pa nas ne. No, vsaj mene ne. Mogoče pa zanima Roka in Ano S. Drugo leto. To bi bil hec.

Popoldne kostumska z Gorazdom. Počasi se redim nazaj, upam, da bo zadeva v mejah normale vsaj še drug teden, da ne bom v frikovskem flash gordonovskem pajacu zgledal kot michelinka. Pa s kostumografi je zmer mal jeba. Mam vcasih obcutek, da so vsi mal nedojebani.

Včeraj prišel Boštjan z Žigatom. Ta dva tud ne vesta za tri dni vnaprej, a sta skupej al ne. Sta prišla v Kamnik k Podkvi na romantično kosilo. Kar vidim Dušo, ko je tole prebrala.

Danes en kup sestankov, s samimi nedojebanci. Jebenti, a sm jest tud mal nedojeban?

Goran in Mirko (Silencia) 

BENETKE

Ravnokar prihrulil s srebrnim zvezdoderom iz laških dezel, kjer sem Ano prodal v Grčijo. Hecno, vsakič, ko jo kam pospremim, odpeljem, jo že po nekaj trenutkih tako neznansko pogrešam. In tam gor na ladji je bila tako lepa in mlada. No, mal sva se zgubljala po Benetkah, jaz sem imel seveda prav, prekmalu sva šla iz avtoceste. Goran car. Ful mam srečo, ker so najpomembnejše ženske v mojem lajfu bolj ali manj hude svetovljanke in popotnice, drugače bi čisto zaspal v temle Kamničku, bes ga plentaj.

V Priden možicu vlada delovna euforija. In Rok in Ananas me pustita pri miru in kar naprej čutim en tak pogled od obeh: Ja, saj vemo, da delaš predstavo, kar delaj jo, sam da bo dobra, mora bit dobra. Časa pa drastično zmanjkuje. Čeprav je neprimerno bolje kot kadar koli do sedaj. Do premiere je še deset dni, mi pa imamo že skoraj vse rekvizite, vemo, kakšen bo konec, skratka, vlada zmerni optimizem.

Kakor je bilo včasih poletje dopustniško razpoloženo, je letos praktično osrednji del sezone. Ana Desetnica je v nizkem štartu, za njo čaka Lent, pa desetnica v Kamniku, pa nek glasbeni festival s Silencio, potem pa se mogočno prikotali Kamfest z mladinsko izmenjavo vred. Ampak septembra jo pa nekam pobrišem za, evo, dva tedna.

Julija pride Maja. Verjetno bo spet mrknila v Šiško, še preden se pa to zgodi, jo moram odvlečt na Lent na čokoladne banane.

SLAVOMIRJEV VRAG

Zadnje dni me res jaha sam vrag. Pogled je moten, razgled se je skrčil na vsakodnevni preboj do nočnega sna. Kot da bi mimo vseh ljudi brzel mimo vsega, v želji, da bi dosegel cilj, ki je tako kruto jasen pred mano, a ne vem, ali je ostala le še njega slika ali res vidim v daljavi svoj mir.

Ogenj, ki ga razplamtevam pod seboj, ko služim vragu v sebi, hkrati dušim v lastnem prahu in dimu.

In letos ne grem jadrat. Vsako leto sem komaj čakal, da z Majo skočiva na vlag za Zagreb, se zagrebeva za dobre sedeže na vlaku za Split in tam nekje zaštopava Markota in Jano.

iztekajoča sezona se bo preprosto zlila v naslednjo. Morda pa je vseeno bolje, da gospodu Kuntnerju prepustimo skrb za kulturo v tej kurčevo majhni pritlehni provinci.